»Najznačilnejša poteza v ustvarjalnosti Iva Barišiča sta njegova predanost in odprtost – kot igralec vseskozi posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik, zato z njim radi sodelujejo tako izkušeni, uveljavljeni režiserji kot tudi ustvarjalci najmlajše generacije in tisti, ki odstopajo od ustaljenih teatrskih in filmskih praks.«
»Ponižen sem v družbi številnih pisateljev, ki sem jih proučeval in občudoval. Ta predstava je ljubezensko pismo, od koder prihajam, in ljudem, ki so me vzgajali in me še vedno ljubijo in podpirajo.«
»Skrbnica Pulitzerjeve nagrade Marjorie Miller je gledališko igro opisala kot 'smešno, pretresljivo igro, ki Hamleta spretno prenese na družinski piknik na ameriškem Jugu, da bi se spopadel z vprašanji identitete, sorodstva, odgovornosti in poštenja'.«
»Jurij trpi lakoto, pomanjkanje, a ohranja zanos in navdušenje, Ivan si priskrbi materialne dobrine pa morda ustvarjanje sproži drugačno, ljubezensko, bivanjsko trpljenje. Odgovora na vprašanje ni, jasno pa je, da ljudje iz enega kraja nosijo s seboj v svet pripadnost in tisto prvobitno željo biti del širše družine tega kraja.«
»To je bila unikatna in kompleksna izkušnja. Pogovarjati sem se morala z enim človekom in hkrati poslušati drugega, a sčasoma sem že po izrazu na njegovem obrazu vedela, kaj zahteva od mene.«
»Zamislil sem si, da bi bil film videti, kot da je posnet po kakšni gledališki igri v Franciji, zato sem potreboval igralki, ki poosebljata zgodovino francoskega filma.«
»Režiser je hotel komedijo, a sem v zgodbi videla predvsem žensko, ki jo prizadene njena lastna mati. Na ta način sem jo tudi odigrala, z vso resnostjo, ki si jo je zaslužila. Pozneje se mi je zahvalil, da sem ji dodala več globine.«
»Moj lik je zelo drugačen od osebe, kakršna sem v resničnem življenju. Seveda v vsak lik vložiš nekaj sebe in tale ni izjema, a v jedru gre za igralko, ki je zelo daleč od mojega sveta in od mojega lastnega odnosa s hčerko.«
